Objave

PANDA

Slika
Orjaški ali veliki panda, je sesalec, ki ga navadno uvrščajo v družino medvedov, Ursidae. Danes živi samo v nekaj med seboj izoliranih populacijah v gorskih gozdovih osrednje Kitajske in spada med ogrožene vrste. Kljub temu mu v sedanjosti ne grozi neposredna nevarnost, da bi izumrl, ker so za njegovo rešitev organizirane mnoge dejavnosti. Življenje orjaškega pande ali bambusnega medveda v naravi ostaja še naprej velika uganka. Da bi lahko razvozlali njegov obstoj, moramo o njegovem načinu življenja vedeti čim več. TELESNA ZGRADBA Panda ima postavo kot medved, a je po anatomski zgradbi telesa podoben rakunu. Zato se znanstveniki vse do danes ne morejo poenotiti o tem, v katero skupino bi ga uvrstili. Čeprav je po zgradbi zobovja mesojed, je postal izrazito rastlinojed. V svoji domovini, v gorah osrednje Kitajske, se hrani izključno z bambusovimi listi in mladimi vršički. Bambus je visoka trava, ki jo je z zobmi težko prežvečiti. Da se je panda lahko začel hraniti z bambusom, s

VOLK

Slika
Volk, tudi  sivi volk  ali  navadni volk , je največji predstavnik družine psov , razširjen po divjinah Evrope , Azije  in Severne Amerike . Zaradi lova  je marsikje že izginil. Združuje se v krdela  in zaradi skupinskega lova se loteva tudi večjih živali . OPIS Zraste do 140 cm. Telo volka je prekrito z gosto zimsko dlako, ki ga varuje pred podhladitvijo. Volk ima dolge noge in velike šape s krempljastimi prsti. Samica volka povrže od 4 do 7 mladičev, ki ne vidijo, vendar imajo v čeljustih že male ostre  zobke . Ko mladiči odrastejo, tudi sami začnejo sodelovati pri lovu. Njegov gobec je koničast, oči poševne, uhlje pa ima razmeroma velike in pokončne. Vrat in prsni koš ima zelo močan. Rep je krajši od polovice trupa z glavo, nosi pa ga povešenega. Kožuh je rumeno rjav s sivim nadihom. V zimski dlaki so sivi toni bolj izraženi. Za razliko od psa ima na podlakti 10 cm dolgo in 2 cm široko črno progo.Odrasel volk ima 42 zob. PREHRANJEVANJE Pri iskanju hrane lahko naenkrat pr
SVET IMA 8.7 MILIJONA ŽIVALSKIH IN RASTLINSKIH VRST medved, zebra, slon, mačka, pes, lev, tiger, panda, opica, pajek, kača, volk, lisica, ris, tiger,...

EVOLUCIJA

Slika
Po danes znanih dokazih naj bi živali nastale iz bičkastih evkariontov, podobnih današnjim bičkarjem   ovratničarjem, ki so najbližji še živeči sorodniki živali. Najstarejši fosili, verjetno pripadajo živalim, so stari 610 milijonov let (pozni predkambrij), obstajajo pa tudi fosilne sledi živali, domnevno tako kompleksnih kot današnji deževniki, stare milijardo let.

HRANA IN VIRI ENERGIJE

Vse živali so heterotrofi, kar pomeni, da se neposredno ali posredno prehranjujejo s snovmi nastalimi v drugih organizmih. Pogosto se naprej delijo na skupine, kot so  z veri,  h erbivori,  o mnivori in  p araziti. P lenilstvo je biološka interakcija, kjer se plenilec (heterotrof, ki lovi) hrani s svojim plenom (organizem, ki je napaden). Plenilec lahko ubije svoj plen zaradi hranjenja ali zaradi drugih vzrokov, vendar je posledica vedno smrt plena.  Drugi glavni način konzumiranja hrane imajo detritofagi , ki se hranijo z mrtvo organsko snovjo.  Včasih je težko ločevati ta dva načina prehranjevalnega namena  , na primer kadar parazit  preži na gostiteljski organizem in nanj leže jajčeca, tako da se potomstvo potem po izvalitvi lahko hrani z razpadajočim truplom. Medsebojni selekcijski pritiski, ki se ob tem pojavljajo, so pripeljali do evolucijske »oborožitvene tekme« med plenom in plenilcem, katere rezultat so različne protiplenilske prilagoditve  in načini, kako jih zaobiti. Ve

RAZMNOŽEVANJE IN RAZVOJ

Skoraj vse živali se razmnožujejo spolno. Pri spolnem razmnoževanju nastopata dve vrsti spolnih celic (gamet): moške ( s permiji) in ženske (jajčeca). Živali so navadno enospolne, nekatere nižje skupine imajo tako  t estise kot  j ajčnike, imenujemo jih obojespolniki ali hermafroditi. Nekatere živali se lahko razmnožujejo nespolno. To se lahko zgodi pri  p artenogenezi, kjer se iz neoplojenega jajčeca razvijejo mladi osebki, pri brstenju ( s pužve) ali pri fragmentaciji kjer se telo razdeli na fragmente in se vsak del lahko razvije v nov organizem.

ZGRADBA

Z nekaterimi izjemami, med katerimi so najočitnejše spužve in  plakozoji , je živalsko telo diferencirano v  tkiva . Ti vključujejo  m išice, ki so se sposobne krčiti in nadzorovati gibanje, ter živčna tkiva, ki omogočajo pošiljanje in obdelavo signalov. Običajno imajo tudi notranjo  prebavno  votlino z eno ali dvema odprtinama. [2] Vse živali imajo evkariontske celice, ki so obdane z značilnim zunajceličnih matriksom, ki ga sestavljajo  k olagen in elastin ter  glikoproteini .  Ta se lahko kalcificira v strukture, kot so to  hišice mehkužcev, kosti  in iglice.  Pri razvoju tvori razmeroma prožno ogrodje,  kjer se lahko celice gibajo in reorganizirajo ter tvorijo zapletene strukture. Nasprotno se v drugih mnogoceličnih organizmih, kot so rastline in glive, celice držijo na mestu s pomočjo celičnih sten in na ta način lahko pospešeno rastejo.  Edinstveni za živalske celice so naslednji tipi medceličnih stikov:  tesni stiki , presledkovni stiki  in dezmosomi .